Prijazni duhec ali ustvarjanje z Loretko

Te prve počitniške dni je bila naša Lora na počitnicah pri velenjski babici. Ker je pred vrati noč čarovnic, si je zelo želela izdelati prijaznega duhca, ki bo lahko z njo spal in jo čuval. Zato sva ga hitro naredili. Iz malce večjega kosa belega filca (lahko tudi kakšen kos stare odslužene rjuhe ali serviete), malce polnila, koščka elastike. Obraz (kaj ni prijazen) pa mu je Loris narisala s tekstilnimi flomastri.
Loris je bila vesela, strahec pa je res nadvse prijazen in mehak.

Sama do tega uvoženega praznika sicer nimam kakšnega posebnega odnosa, opažam pa, da so ga otroci kar vzeli za svojega. Pa je že prav tako - vsak razlog, da si polepšamo življenje, se družimo in nam je lepo, je v teh časih hitenja še bolj dobrodošel.
Buče nenazadnje sploh niso ameriška pogruntavščina. Izrezovali smo jih že v moji mladosti, naša mama pa pravi, da so jih izrezovali v strahce že, ko je bila ona otrok, pa verjetno sega tradicija že dlje. Spomnim se, da smo otroci komaj čakali, da smo pripeljali kakšno zrelo bučo (doma jih nismo sadili) od sorodnikov s Ptuja in praznovanje jeseni se je pričelo. Ni bilo važno kateri datum je bil. Svečko smo potem v bučnem strahcu prižigali več večerov zapored, dokler je ni čas čisto skrivinčil. Pa koruzne punčke smo izdelovali.
Lušno je bilo.

Kaj pa vi, praznujete jesen oziroma noč čarovnic?